Eno od vprašanj, ki se pogosto pojavi v zgodnjih fazah razvoja spletnih projektov je, ali bi morali biti žični modeli sestavni del funkcionalne specifikacije ali ne. Tako žični modeli kot funkcionalna specifikacija sta namreč ključna elementa v postopku razvoja spletnih projektov, vendar je treba podrobneje preučiti vlogo in cilje posameznega.
Oba naj bi sledila temeljnemu izhodišču spletnih projektov – poenotiti (poslovne) zahteve projekta in potrebe uporabnikov.
Preden se spustimo v podrobnosti, na kratko pojasnimo, kaj so žični modeli in kaj je funkcionalna specifikacija:
Žični diagrami so osnovni vizualni prikazi postavitve spletne strani oz. aplikacije. Delujejo kot shematski načrt, ki opisuje postavitev elementov kot so navigacijski meniji, deli vsebine in gumbi za poziv k akciji, ne vključuje pa oblikovanja.
Običajno so posledica faze raziskovanja, kjer definiramo strukturo, prioritiziramo vsebino in opredelimo delovanje uporabniškega vmesnika.
Ponujajo torej vizualizacijo, ki je mnogim lažje predstavljiva kot besedni opis.
Low vs. High-fidelity žični modeli
Obstajajo t.i. konceptualni (Low fidelity) in podrobni (High fidelity) žični modeli. V praksi se uporabljata oba tipa, pri čemer so slednji bolj natančni in omogočajo:
- realnejše doživljanje produkta,
- testiranje z uporabniki,
- hitrejše spreminjanje produkta (kot v fazi razvoja),
- opredelitev prilagajanja različnim napravam.
Funkcionalna specifikacija je dokument, ki opisuje delovanje spletne aplikacije oz. spletnega mesta, vključno z njegovimi funkcijami, interakcijami, vlogami uporabnikov, podatkovnimi tokovi in tehničnimi zahtevami. Razvijalcem omogoča jasno razumevanje obnašanja sistema.
Glavna naloga funkcionalne specifikacije je poenotenje predstave vseh deležnikov o končnem rezultatu projekta. Pri tem ne mislimo samo na naročnika in izvajalca, ampak tudi na razumevanje različnih oddelkov in služb znotraj podjetja (naročnika). Več o tem >
Torej, ali je potrebno žične modele vključiti kot del funkcionalne specifikacije ali jih obravnavati kot ločene izdelke? V resnici sta obe komponenti tesno prepleteni, njuna skupna vključitev pa lahko bistveno izboljša razvojni proces.
Poglejmo na primeru:
Primer 1: žični modeli se naredijo sočasno, pred projektom:
V tem primeru sta pisanje funkcionalne specifikacije in izdelava žičnih modelov vzporedna procesa, kjer sta v proces sta vključena tako arhitekt rešitve kot načrtovalec UX.
Uporabniški vmesniki omogočajo realnejše doživljanje produkta, kar pomeni, da že v tej fazi ugotovimo, da so določene rešitve ustrezne ali ne.
Rezultat tega pristopa je natančno določen obseg in posledično bolj primerljive ponudbe (faza izvedbe), manj je tudi možnosti za različne interpretacije.
Primer 2: žični modeli se naredijo po izvedeni funkcionalni specifikaciji
V tem primeru proces UX-a sledi funkcionalni specifikaciji, kar je lahko problem, če projekt zahteva napredne in bolj zahtevne uporabniške vmesnike. V proces specifikacije rešitve je vključen samo arhitekt rešitve (in ne tudi načrtovalec uporabniške izkušnje).
Rezultat tovrstnega pristopa je lahko, da se ponudbe za samo izvedbo lahko razlikujejo, saj si naročnik in izvajalec uporabniški vmesnik lahko predstavljata drugače.
Večja je tudi verjetnost, da v fazi razvoja ugotavljamo spremembe v specifikaciji, ki so posledica nejasnih vmesnikov, kar lahko spremeni obseg projekta.
Torej, če žične modele vključimo v samo funkcionalno specifikacijo pridobimo:
Izboljšano komunikacijo: s kombinacijo žičnih načrtov in funkcionalne specifikacije nastane celovit dokument, ki definira tako vizualno predstavitev kot tudi funkcionalno obnašanje projekta. To zagotavlja boljšo usklajenost med oblikovalci, razvijalci in zainteresiranimi deležniki, zmanjšuje tveganje nesporazumov in izboljšuje razumevanje projekta.
Zgodnjo potrditev konceptov oblikovanja: s tem, ko zainteresiranim deležnikom zagotovijo oprijemljivo predstavitev postavitve in uporabniškega vmesnika projekta, omogočajo testiranje in povratne informacije v zgodnji fazi. Z vključevanjem žičnih modelov v funkcionalne specifikacije lahko ekipe potrdijo oblikovne koncepte, preden se začnejo izvajati razvojna dela.
Usmerjeno načrtovanje uporabniške izkušnje (UX): če so UX načrtovalci vključeni v proces nastanka funkcionalne specifikacije, to omogoča razvijalcem, da svoje kodiranje uskladijo s predvidenimi interakcijami z uporabniki. Ta združitev spodbuja pristop, osredotočen na uporabnika, in omogoča hitrejši razvoj.
Opredelitev funkcionalnih zahtev: postopek oblikovanja natančnih žičnih diagramov pogosto odkrije oblikovalske izzive, ki vplivajo na funkcionalnosti. Z vključitvijo wireframov v funkcionalne specifikacije je mogoče te izzive nemudoma obravnavati, kar zagotavlja, da so funkcionalne zahteve celovite in usklajene z zasnovo.
Čemu se želimo izogniti?
Žični modeli imajo tako ključno vlogo pri projektih razvoja spletnih projektov, saj zagotavljajo vizualni načrt postavitve in zasnove spletnega mesta ali aplikacije. Medtem ko se funkcionalne specifikacije osredotočajo na obnašanje in funkcije sistema, kombinacija žičnih načrtov s funkcionalno specifikacijo ponuja celovit pristop, ki izboljšuje komunikacijo, spodbuja zgodnje potrjevanje in zagotavlja razvojni proces, osredotočen na uporabnika.
Sprejetje tega pristopa sodelovanja med arhitekti in načrtovalci uporabniške izkušnje bo nedvomno vodilo k bolje organiziranim spletnim projektom in na koncu k bolj zadovoljnim deležnikom in končnim uporabnikom. Če smo konkretni, z odgovorom DA na začetno vprašanje pridobimo:
- usklajena pričakovanja ter primerljive ponudbe,
- lažje razumevanje specifikacije skozi žičnate modele za vse deležnike,
- jasen rezultat razvoja rešitve.
